Roman Posmehljivo poželenje iz leta 1993 je sočna mojstrovina. Resničnost se tu gradi kot pripoved, pripoved pa spreminja resničnost. Drago Jančar v tem delu ne zlaga skupaj velike zgodovinske zgodbe, pač pa razpreda o fižolu z rižem, diskretnem česnu, delavnicah pisanja, genialnih podjetniških domislicah, jazzu, bluesu, dixielandu, in še nečem … o poželenju in hrepenenju. Gregor Gradnik je Slovenec, ki v začetku devetdesetih pripotuje v New Orleans, vznemirljivo mesto ob Mississippiju. Molovski toni, ki jih je pritovoril v kovčku, na drugi strani luže trčijo ob vesele, kot po dekretu nasmejane obraze Američank in Američanov, ki radi lahkotno tekajo s slušalkami v ušesih in vsaj enkrat na leto izgubijo glavo v Mardi Grasu, karnevalu, ki do viška stopnjuje poltenost in evforijo. Gradnik kot gostujoči pisatelj dela družbo profesorju Fredu Blaumannu na delavnicah kreativnega pisanja in mu pomaga s knjigo o melanholiji. Za to pa tudi ves čas gre: za otipljivo melanholičnost, ki je v zraku, pijači, glasbi, nepremostljivi razliki med kontinentoma, pa za melanholijo v telesu, z Irene, ob njej in v njej. Kaj je vendar tako otožnega v vsej tej zabaviščnosti vrtečega se sveta? O tem govori ta igriva literarna študija žalosti in smeha, ta delavnica, ki izrisuje anatomijo lastnega umetniškega ustroja. Morda res ni nikjer več Tennesseeja Williamsa. Vendar Gradnik stopa po njegovi četrti, skozi okno gleda osebi iz Tramvaja Poželenje, sreča psa z oblomovsko glavo, biva s ščurkom Samso. In tudi s skušnjavcem! Spet zadiši po parfumu, urinu in krvi.