Knjiga Eichmann v Jeruzalemu temelji na reportažnih prispevkih filozofinje za časopis The New Yorker s procesa, na katerem so leta 1960 sodili nacističnemu poveljniku Adolfu Eichmannu. Reportaže Arendtove so v javnosti dvignile obilo prahu, zato se je avtorica odločila za njihovo razširjeno izdajo v knjigi. Eichmann v Jeruzalemu je nemudoma postalo eno ključnih del za razumevanje okoliščin nacističnega načrta genocida nad Judi, izvedbe t. i. dokončne rešitve ter mehanizmov zla v primerih organiziranih množičnih pobojev. Eichmann, ki je bil odgovoren za transport in posledični umor več deset tisoč Judov, se nam v knjigi Arendtove ne kaže kot demoniziran nečloveški monstrum, marveč kot neopazen posameznik, mali vojaški aparatčik, čigar glavna preokupacija je bila čim bolj učinkovito izpolnjevati ukaze nadrejenih. Eichmann utegne biti po mnenju Arendtove vsakdo, ki v spletu nesrečnih naključij pristane na to, da postane voljan instrument v organizaciji množičnega pobijanja. Po drugi strani velja ostra analiza Arendtove tudi sodišču v Jeruzalemu, ki je po njenem zgrešilo svoje poslanstvo s tem, da ni zasledovalo Eichmannovih dejanj, temveč v prvi vrsti judovsko trpljenje. S tem pričujoča knjiga prerašča analizo vzgibov za dejanja enega najbolj zloglasnih vojnih zločincev vseh časov in prehaja v kritiko pravno-institucionalnih vzvodov, ki so nastali na osnovi nürnberških procesov po drugi svetovni vojni in rahlo modificirani obstajajo vse do današnjega dne.